Tole je moj homepage. Na voljo je stran brez sumnikov
Ne vem, zakaj se vse domaèe strani zaèenjajo takole?
Ampak naj bo:
Rodil sem se leta 1972. Ves èas sem živel v Ljubljani in moram priznati: Ko gledam njene luèi s terase našega bloka (ima dvanajst nadstropij), vem, zakaj imam to mesto rad.
V osnovno šolo nisem gazil po snegu. OŠ Majde Vrhovnik je namreè od našega bloka daleè celih sto metrov. Nikoli nisem maral zgodnjega vstajanja, zato sem prihajal vedno zadnji.
Ko smo se šli srednje usmerjeno izobraževanje, se me je najveèkrat našlo v bolj ali manj zanimivih krajih okoli bežigrajske Srednje naravoslovne šole.
Srednjo šolo sem konèal tistega leta, ko je bil veliki dijaški štrajk prot maturi.
Istega leta smo imeli tudi desetdnevno vojno in od tedaj živimo v deželi štirih milijonov pridnih rok - Sloveniji.
Študiram na Univerzi v Ljubljani, in sicer kemijo. Èe bo sreèa mila in zvezde v pravem položaju, bom do poletja diplomiral.
Ali veš, kaj je to študentsko življenje?
Letos sem spoznal cel kup ljudi na BESTU. No ja, spoznal ni prava beseda, saj nas je skoraj tretjina tam bivših sošolcev. Letos bomo organizirali dva letna tabora; še posebaj se veselim tabora Beyond Understanding.
Èe mi jo dolgèas, igram šah, ampak prosim lepo: zgolj za svojo zabavo.
Veliko noèi preigram tarok. In pogosto pri tem notranje unièujemo zunanjega sovražnika. Ta vèasih sliši na teran, vèasih na belo vino, ponavadi pa na B vitamin, ki mu nepouèeni pravijo pivo.
In seveda rad potujem. Sliši se klišejsko, ampak je res. Sicer pa je tu nekaj slikic.
pri Mateju 
na pot 
jaz Slovenci imamo lepe gore. Samo škoda, da mora èlovek daleè na ono stran ekvatorja, da se tega zave.
Ko èlovek potuje, mu v žepu ostane kak bankovec tujega denarja. Tako se je zaèela moja zbirka. Danes je v njej mnogo bankovcev držav, ki ne obstajajo veè.
