|
|
|
18. 1. 1998
Ne vem, kaj naj napišemPo dolgem času spet nekaj novega na tej strani. Je novica dobra? Niti ne, kakor pač vzamemo. No, da ne bom dolgovezil, od datuma zadnje spremembe smo igrali dve tekmi. Izkupiček - polovičen! Klicaj zato, ker smo računali na dve gladki zmagi. Pa se na žalost vedno ne izide vse po načrtih ...Najprej smo 10. 1. premagali v gosteh mlado ekipo Šmarja. Ko rečem mlado, mislim M-L-A-D-O. Dvomim, da je kateri od mladih Šmarčanov že prestopil prag kakšne srednje šole. Mogoče pa. No, z njimi težav nismo imeli. Zmagali smo 82:31 (polčas 44:15), kar je druga najvišja zmaga v zgodovini kluba (najbolj smo nažgali Kozje v naši prvi sezoni, kar za 64 točk, če se prav spomnim). Na voljo je tudi nekaj številskih podatkov s tekme. O tekmi pravzaprav ne kaže zgubljati besed, le to še povem, da so nam v drugem polčasu do 15. minute dali samo 5 točk! In potem se je zgodila sobota, 17. 1. 1998. Zjutraj sta najprej odpotovala trener in njegov namestnik (Kovi in Brale), zato je mesto trenerja naše vrle barke prevzel Sabi. Ob 15.30 je bil uradni začetek groze. No ja, začetek ni bil prav nič slab. Nasprotno, povedli smo z 9:0 in s 15:4. Začetek je torej šel po načrtih, saj je Sevnica do te tekme zmagala le enkrat (mogoče dvakrat, ne vem točno) in smo pričakovali gladko zmago. Pa je ni bilo! Čez nekaj minut je bilo že 17:20 za goste. Zmeda v obrambi in še večja v napadu. Štori (tak je njihov vzdevek) so igrali zelo preprosto - blok, met in koš (BMK varianta). Poleg tega so kot za stavo dobili praktično vse skoke pod obročema. Seveda tudi sodnika nista sodila osebnih napak, a to je povsem druga zgodba, ki seveda ne more biti razlog za naš poraz. Aha, še nekaj, gostovalo je samo 6 (šest!) štorov, da ne bo pomote ... (me pa res zanima, kdo so bili štori na tekmi) No, kakorkoli že, v nadaljevanju nam je uspelo izboljšati obrambo, predvsem pa napad, tako da smo prvi polčas potem, ko smo zaostajali že za 7 točk (21:28), le dobili z 39:35. Za tako tesen rezultat smo dosegli nenormalno veliko košev. V drugem delu so nas potem gostje najprej ujeli, in nato tudi prehiteli. Še vedno jim je uspevala BMK varianta + dober skok. Naš največji zaostanek je bil kar 8 točk in to 3 minute pred koncem. Vse prehitro smo zaključevali napade in upanja na zmago praktično ni bilo. No, ob koncu smo zadeli tri trojke zapored in znižali na 61:63 minuto pred koncem. V nadaljevanju pa smo zaigrali preveč brezglavo, izgubili nekaj žog in zgrešili vse mete na koš, tako da sta pričakovani točki odšli s štori vred v Sevnico. Na tekmi je prvič letos blestel Dačo, ki je odlično zadeval in tudi podajal žogo naokoli. Če te zanima statistika, klikni semle, a vedi, da je zelo nepopolna. Boljše nekaj kot pa nič. Kaj naj torej rečem za konec? VIDIMO SE V SEVNICI! Pa še to ... Poraz je bil več kot zaslužen. Se bomo vsaj streznili. Nazaj na vrh strani 23. 12. 1997 Pa smo jo le dočakali, prvo domačo!Končno nam je uspelo zmagati tudi doma. V tretje gre rado, pravijo, in kot kaže, to drži. V tretjem poskusu nam je namreč uspelo prvič zmagati v domači dvorani. Gostili smo KK Pivovarna Haler iz Podčetrtka in zmagali 70 : 46 (polčas 36:15). Tokrat nas ni sram in je na voljo tudi statistika s tekme.Resda je bil naš nasprotnik na papirju precej šibkejši od nas, vendar nismo hoteli ničesar prepustiti naključju. Letos se nas je prvič zbralo 12 na tekmi. Nastopil je tudi Boštjan (Kočar), najbolj pa nas je razveselil prihod Vojča na tekmo. Vojko se je namreč vrnil z West Pointa iz ZDA, kjer študira obramboslovje (Vojč, če tole bereš, me ne tepst, če sem se zmotil v smeri). Domov je prišel za praznike in je seveda rade volje zaigral za nas. Točke na žalost ni dosegel, je pa izjemno skakal (kar 4 skoki v napadu) in se boril. Tekmo smo odločili že v prvih minutah. Gostje so nas prijeli s cono, kar smo izkoristili in jih prerešetali. Na začetku so blesteli predvsem Sandi, Vuco in Đan. Povedli smo s 15:1 in 22:4, največ pa smo v prvem polčasu vodili za 23 točk (29:6). V drugem polčasu smo precej padli v ritmu igre, kar so telesno bolje pripravljeni gostje izkoristili in se približali na 17 točk razlike. Na koncu smo se le zbrali in dobili tudi drugi polčas s 34:31. Naš najboljši strelec je bil Vuco s 17 točkami in je tako postal tudi skupno naš najuspešnejši strelec. Ostali smo vsi dali svoj delež k zmagi, ki je bila seveda zaslužena. V prihodnosti bo treba predvsem popraviti skok, ki je naša najšibkejša točka, ter igro v napadu. Naslednja tekma bo 10. 1. 1998, najbrž v Šmarju proti njihovim mladincem. Nazaj na vrh strani 20. 12. 1997 Niz je prekinjenKakšen niz vendar? Čuden, bi se lahko reklo. Do petega kola, ko smo igrali s Poljčanami, prvouvrščeno ekipo MKL, smo bili namreč doma brez zmage, v gosteh pa neporaženi. Neke vrste niz, bi se lahko reklo. Pa ga je konec, preden se je sploh zares začel!Poljčanarji so nas, milo rečeno, dotolkli. Po našem izredno slabem začetku (9:0, 16:2 in 26:7) smo se resda pobrali in polčas izgubili za 16 točk (38:22), a smo v drugem polčasu zaostanek še povečali (?!). Ob koncu je bila razlika neverjetnih 27 točk, 81:54 za gostitelje. Smo bili res tako slabi? Baje ne, le oni so bili ogromno boljši. Treba je povedati, da letos Poljčane zmagujejo povprečno s 40 točk razlike na tekmo in so seveda še neporaženi. Glede na naš način dela v primerjavi z njihovim smo bili na tekmi lahko samo za razred slabši nasprotnik. Prekašali so nas v vseh vrlinah košarkarske igre, najbolj pa v osnovni - telesni pripravljenosti. Bo drugič bolje. Dokazov o naši nemoči nimamo, ker na tekmi nismo pisali statistike. Preveč sram bi nas bilo! Aja, v tej tekmi je za nas prvič letos nastopil Matevž (Raztočnik). Pozna se mu neuigranost, je pa z nekaj skoki opozoril nase. Njegova višina in met nam bosta še prav prišla. Iz skopih podatkov uradnega zapisnika tekme lahko povem samo strelce: Dačo 4 točke, Medo 15 točk, Sam 2 točki, Size 0 točk, Vuco 11 točk, Bdong 7 točk, Brale 0 točk, Sandi 6 točk, Makadu 5 točk in Matevž 4 točke. Nazaj na vrh strani 7. 12. 1997 Doma pa še vedno izgubljamo ...Tako. Po dolgem času spet pišem prispevek. Od zadnjega smo igrali kar tri tekme. Uspelo nam je priti na zeleno vejo, saj smo že odigrali obe zaostali tekmi. S Šmarjem smo izgubili 54:75, kar je eden izmed naših najhujših porazov. Vse je bilo v redu do nekako tretjine drugega polčasa, ko smo še zadnjič vodili. Začeli smo dobro in čeprav nismo vodili, smo ves čas držali priključek. Malo so nam pobegnili ob koncu polčasa. Nato smo sijajno začeli drugega in celo povedli, potem pa so nam, še posebej meni, popustili živci, za kar ni nobenega opravičila. Sam sem dobil celo tehnično napako in sem tako upravi kluba dolžan eno gajbo, kar je enotna tarifa za morebitne neumnosti. V 2 minutah je nato razlika narasla na nedosegljivih 20 točk za goste, kar so naši skušali nadoknaditi s pogostimi in hitrimi meti, vendar nas tista okroglina, ki se ji reče žoga, nikakor ni hotela ubogati in je frčala po svoje. En zelo poučen poraz, bi rekel. Upam samo, da se bomo iz njega kaj naučili. Če vseeno želite videti statistiko s tekme, kliknite tu.S Ponikvo ni bilo težjega dela. Letos je precej pomlajena, pa še njihov najboljši, Kundih Miha, je poškodovan. Razlika bi lahko bila še večja, če bi mi bili vsaj malo uigrani. Zmagali smo namreč s 85:67. Tokrat je bil največji grobijan Sajz, ki je hitro dobil 5 osebnih in je moral nato na klop, od koder pa je z njemu lastnim humorjem (beri: Sukošek) popestril drugače precej nezanimivo tekmo. Statistika je tule. Ne smem pa pozabiti omeniti Sabija, ki se mu je, milo rečeno, utrgalo! Dosegel je 23 točk in pograbil kar 12 skokov, kar je daleč največ, kar mu je uspelo doslej. Že naslednji dan smo igrali z Rogaško, ki je bila veliki favorit. Proti njihovemu 203 cm visokemu centru se nismo nadejali česa velikega, saj je naš najdaljši dolg komaj 186 cm (saj veste, o čem govorim!). Začeli smo vseeno dobro, saj smo na začetku vodili in celo dobili skok. Sajz je izredno pokril centra in skakal kot za stavo. Nato pa smo zbezljali, predvsem Medo, ki mu met ni in ni šel. Kar poglejte si statistiko s tekme, boste videli, o čem govorim. V napadu je bilo vse preveč divjanja in samostojnih akcij, kar so gostje izkoristili in nam ušli. V drugem polčasu so povedli že skoraj za trideset točk, a smo na koncu le zmanjšali razliko in izgubili s 56:69. Ni pa šlo brez neumnosti. Glavni akter sem bil kajpada jaz, ko sem storil nešportno osebno napako nad organizatorjem gostov. Morda bom počasi prišel k sebi in nehal početi oslarije. Zadnji dve tekmi je v odsotnosti Kovija vodil Miha. Potrudil se je kar najbolje opraviti svoje delo, nekateri izmed nas pa so mu to očitali, kar je nedopustno! Upam, da v prihodnje ne bo več takih izpadov. Do pogostih prerekanj pa prihaja tudi med igralci, zato vsem članom ekipe, ki tole berejo polagam na srce, da naj se raje osredotočijo na igro, saj s prepiranjem ne bomo prišli nikamor. V upanju na boljše čase zaključujem tale sestavek. Nazaj na vrh strani 28. 11. 1997 Nova sezona, stara pesem ...Kaj naj ta naslov pomeni? Prestavljanje tekem, seveda! Mi smo nedvomno najbolj nediscipliniran klub šmarske lige, vsaj kar se rednega igranja tekem tiče. Res pa je, da velikokrat nismo bili sami krivi.Začelo se je že v prvi sezoni, ko smo domače tekme igrali s polnimi trebuhi ob nedeljah popoldne ob 16.30. Mi smo bili pripravljeni na vsako tekmo, nasprotniki tudi, a kaj, ko pa tekem ne moreš igrati brez sodnikov! Ti so enostavno ostajali doma, kot da bi naše tekme hoteli bojkotirati. Sezono smo takrat končali z najmanj dvema, če ne celo tremi neodigranimi tekmami. V drugi sezoni smo igrali ob nedeljah dopoldne. Termin je bil neprimerno boljši. Poleg nas in nasprotnikov so namreč redno prihajali tudi sodniki. A kaj, ko nam jo je zagodel Maček! Ob ogrevanju se je odločil, da tekme ne bo, in nam je razbil tablo v telovadnici OŠ Franja Malgaja. Ker je imel g. Gradišnik samo eno rezervno tablo, ni hotel tvegati, da bi se mu zlomila še ta in bili smo ob telovadnico! Sledili so zapleti dokler nismo dobili hruševske telovadnice, ta čas pa domačih tekem kajpak nismo igrali. Lani smo bili nekako kar redni. Ni bilo posebnih prestavljanj tekem. Smo pa letošnjo sezono začeli na naš že dobro znani način. Po treh kolih imamo odigrano eno samo tekmo. V prvem kolu smo bili prosti, v drugem smo zmagali, tretje kolo pa smo gostili Šmarje. Tekma bi morala biti v soboto. Z g. Gajškom, ravnateljem hruševske šole, smo se v četrtek dogovorili za telovadnico. Ko pa je nastopila sobota, torej dan tekme, so se gospodje iz KK Kemoplast odločili, da bodo obnovili napise na parketu dvorane. Staro dobro slovensko načelo - tik pred zdajci. Obnova je bila končana šele malo pred šesto uro (mi igramo ob 15.30), ko je bila na sporedu tekma KK Kemoplast. G. Gajšek o tem še v četrtek ni vedel ničesar! No ja, tekmo smo prestavili za en teden. Bi pa morali danes (28. 11. 1998) igrati na Ponikvi, pa so nas od tam obvestili, da je njihova telovadnica zasedena! Še ena preložena tekma ... za nas nič novega. Zaključek - postavil sem nov Murphyjev zakon: Če odpade ena tekma in obstaja možnost, da odpade tudi naslednja, se bo to tudi zgodilo! Nazaj na vrh strani 14. 11. 1997 Sezona se je pričelaJa, res je! Začelo se je! Končno, bi lahko rekli. Prvo tekmo bi morali imeti že 8. 11., vendar so naši nasprotniki, AHAC TREAM TEAM izstopili iz lige. Škoda, pa tako smo jih želeli "stresti".Prvo tekmo smo tako odigrali danes v Kozjem proti istoimenskem klubu. Igrali smo v popolni zasedbi, zaradi študijskih obveznosti je zmanjkal le Đan. Naj mu bo, saj razumemo. Zmagali smo tudi brez njega, čeprav bi nam njegova grobost pod košema precej pomagala - rezultat je bil 53 : 42 za nas. Za statistiko s tekme kliknite tu. Glede na lansko sezono je naša ekipa malo spremenjena. Novost je to, da se bosta naši pretekli zvezdi, Đan in Sabi pogosteje znašla v ekipi. Ekipo je zapustil Sotlarjev Vojko, ki nam je pobegnil v Ameriko, ker je tam baje bolje. Do spremembe je prišlo tudi na mestu trenerja. Naš dolgoletni (natančneje triletni) trener Miha (Brale, op. prev.) je končno skočil dovolj visoko, da je lahko svoje copate potegnil s klina, oziroma po domače - spet bo moral ubogati in ne več ukazovati, kot se je sedaj že navadil! Njegovo mesto je prevzel Gregec (Kovi, op. prev.), ki je storil ravno obratno - obesil je svoje copate na klin. Ja, njegov učinek bomo na tekmah kar pogrešali. Bomo že nekako. Aha, tudi na Boštjana (Seljota, op. prev.) letos ne moremo preveč računati. Ker počasi postaja član prve Kemoplastove ekipe, ima seveda bolj malo časa za rekreativne lige, kakršna šmarska liga vsekakor je. Liga se je torej končno pričela. Naš cilj je igrati čim bolje in se po tekmah čimvečkrat zapiti (hehe)! Rezultati bodo (najbrž) prišli kar sami, samo potrpežljivi moramo biti. Realno smo vsekakor slabši kot v prejšnjih sezonah, trenirali smo zelo izredno slabo, kondicije nima skoraj nobeden, torej ... GREMO NA PRVO MESTO! Nazaj na vrh strani |
 Ne vem, kaj naj napišem Pa smo jo le dočakali, prvo domačo! Sezona se je pričela Nova sezona, stara pesem ... Doma pa še vedno izgubljamo ... Niz je prekinjen |