Torej sedaj se nahajate na strani kjer bi naj dobili èim veè informacij o meni. No tole bo kar držalo in potrudil se bom, da vam ponudim èim veè informacij in seveda kar je najpomembnejše èim veè slik. Seveda se morate zavedati, da ta stran še z daleè ne bo popolna, zato èe mislite, da na njej kaj manjka mi pišite pa bom videl kaj se bo dalo urediti.

Na mojo foto galerijo pridete èez tale link , kakor hitro bom jaz prišel do foto materiala. Hvala za razumevanje!

Torej èe zaènem s tistimi najosnovnejšimi podatki, vam lahko povem, da sem rojen v Mariboru, in to leta 1976, 18. junija èe sem bolj natanèen. Od takrat sem se 1x preselil iz Tezna v Novo vas, kjer je življenje prav prijrtno, razen tega, da ima lepo število tukajšnih mlajših prebivalcev (beri do 30-ega leta) prav neverjetne probleme z drogo, kar pa v današnjih èasih niti ni tako presenetljivo.

V vrtec sem hodil nekaj èasa na Teznem, dokler se nismo preselili. Tam se spomnim enega op. dveh dogodkov, ki sta mi iz takšnega ali drugaènega razloga ostala v spominu. Torej, eden je moje prvo špricanje. Ja, ja prav ste prebrali, takrat se je prviè v mojem življenju zgodilo, da sem neopravièeno izostal iz vrtca, prosim ne me napaèno razumeti, kazen ki je za tem sledila je bila dovolj stroga (kazni se sicer ne spomnim, vem pa da je to bil edini pobeg iz vrtca), da se to v vrtcu ni veè zgodilo. Razlog da sem se tega lotil je v bistvu precej preprost in razumljiv. Bil sem enostavno ljubosumen na brata Robija. To je bil ravno èas šolskih poèitnic in normalno sem tudi jaz hotel ostati doma, ampak ker sem paè moral iti v vrtec sem se pozneje odloèil, da neopazno pobegnem za uro ali dve, kar pa se seveda ni zgodilo, saj so èe ne že prej opazili, da me ni, ko je bil èas za kosilo. No seveda moram priznati, da mi takšen podvig ne bi uspel, èe bi se ga sam lotil za to sem imel enega prijatelja, ki mi je pri tem pobegu pomagal, obèutek je za kratek èas bil res edinstven, je pa res, da je od tega dogodka že zelo dolgo (takrat sem moral biti star op. mlad kakšne 4 leta) in vsega kar se trutno spomnim je nogometna tekma na stadionu Kovinarja in da ima nekaj opraviti s stricem od mojega prijatelja. Drugi dogodek, ki pa se ga žal še manj spomnim, pa je moja prva ljubezen. Vse kar vem o njej je, da ji je bilo ime Mojca, to pa vem zato, ker sem pozneje vztrajal, da so dali enako ime moji sestri. Še dobro se spomnim, ko so ji hoteli dati ime Tanja oz. Vanesa ampak ne, jaz se nisem dal, vztrajal sem pri Mojci in tako ji je sedaj ime. Èe jo trenutno spomnim na to mi samo reèe, zakaj sem tole sploh naredil in trdi da se ji obe imeni (Tanja in Vanesa) bolj dopadeta, kot pa njeno samo (me res zanima, kaj bi danes rekla o imenu Mojca èe bi ji bilo ime npr. Tanja). Da pa sem bil tako mlad pa samo dokazuje dejstvo, da je moja sestra letnik 81 (8. marec) in zato še takrat nisem bil star niti 5 let.

Naslenja postaja na lestvici mojega razvoja je mala šola. To je bilo že v èasu (5 leto mladosti), ko smo se preselili in tokrat so mene spravili v vrtec, ki se nahaja v S23. To so bili lepi èasi in samo spomnim se èasa, ko sem se prviè nauèil vezati vezalke. Vam povem, bil sem med redkimi, ki jim je to uspelo in na to sem bil zelo ponosen. Zanimivo za tole obdobje je, da je bilo precej dolgoèasno in da dogodkov v vrtcu in kasnejši mali šili skorajda ne pomnim, vem le to, da sem bil v skupini Rib in da smo bili najveèji maherji (frajerji, tigri, tipi) na nadstropju. Spomnim se samo naših dvobojev z Lisicami našimi sosedi in veènimi rivali. Tako je paè pri sosedih. Je pa še ena stvar, spomnim se neumnih desk na balkonu. Odprtine med posameznimi deskami so bile ravno toliko široke, da mi je enkrat padel skozenj moj avtomobilèek in toliko ozke, da ga nisem mogel doseèi z roko, ali sem ga naposled vendarle dobil ali ne pa vam žal ne morem povedati, saj se žal ne spomnim. Stvari, ki pa sta mi prav tako ostali v spominu in katere jaz kot nobeden drug otrok v tem letu mladosti nima rad je zgodnjo vstajanje in pripadajoèa zima. Zimo samo po sebi sem sicer imel zelo rad (samo se spomnim naših velièasnih bunkerjev, pa kepanja in snežakov ter tako naprej), ampak nisem je maral vsako jutro, ko je bilo treba iti v vrtec mene pa je tako zeblo pa sem bil lahko še tako debelo obleèen pa ni niè pomagalo. Povejte mi samo kateri otrok se rad vstaja vsako jutro že ob 6-ih zjutraj?

Prvi dan šole, obèutki in vzdušje je bilo velièasno. Prviè v življenju sem se poèutil kot prerojen, nov jaz, ki sem sedaj nastopil kot 7 letni pionirèek z rumeno rutico okoli vratu, belo kresnièko v obliki kakšne živalce (najpogosteje miške), ki se je z veseljem poigravala z razliènimi barvami svetlobe in v temi sijala tako, da je vsak bil prav sreèen in še veè kot to, celo ponosen, da jo lahko ima na sebi in s tem sporoèa okolici "poglejte me tukaj sem a nisem as" in vsak s svojo velikansko torbo, ki jo je vsak mlad pionirèek s težavo nosil, tako da smo vsi bili videti, kot kakšni polžki ali celo želvice. Res je bilo enkratno, tukaj sem spoznal nove prijatelje, nekatere sem poznal celo iz male šole in kar je najpomebnejše spoznal sem nove sošolke. Leta so od tu naprej hitro tekla vse do èetrtega razreda. Ja, ja èetrti razred, semo se spomnim naše razrednièarke v èetrtem razredu, pa me že obleti mrzlica. To so bili res hudi èasi. Najboljše v teh štirih letih šole je bil tretji klas. Zanimiv pa je bil pred vsem za to ker smo imeli za razrednièara moškega in po nekakšnem nakluèju je bil to enak uèitelj, ki je pred leti uèil mojega brata. Bil je res zanimiv možakar in prav prijeten, ni bil prestrog, morda celo malo premil, in èe se sedaj spomnim nas je kar razvadil, za to je paè prišlo do te katastrofe v èetrtem razredu kot je paè bila.

Seveda se vse enkrat konèa in tako sem tudi jaz z vsemi ostalimi skoèil v peti razred osnovne šole. Toje povsem novo poglavje. Stvari se zaèno zapletati. Dobili smo dodatne predmete nove uèitelje, v bistvu je vse postajalo bolj zanimivo. In kar je najpomembnejše, to so bili èasi, ko se zaène tole tako znano obdobje mladostnikov imenovano puberteta. Vse skupaj nas takrat zaène razganjati, kot kakšen krompir na njivi in stvari se vèasih razvijajo v takšni smeri za katero èlovek ponavadi samo sanja. Res tisti èasi sobili res prijetni ampak èasu mojega bivanja v srednji šoli ne dosežejo niti do kolen.

...se nadaljuje!!!