Jem juho. Ne vem, kaj je s tem narobe.

Tukaj sem se znasel po svoji volji; prav rad sem prisel, sploh zato, ker se je prejsnji teden zelo dobro obneslo. Pa vendar nekaj ni v redu. Obcutek imam, da nekaj ni v redu. Najbrz je vse po starem, vse normalno, le z menoj se je nekaj zgodilo. Nikoli nisem imel nic proti, ce sem si sam delal druzbo. Saj pravijo, da se v dobri druzbi dobro pocutis. Ampak tokrat je drugace. Ce bi vedel, kaj je drugace, bi ne bilo tako hudo. Vsak problem se da odpraviti; ce ga le poznas. Taki, ki jih ne poznas, so najtezji.

Tako. Juha je pojedena. Sedaj se bom lotil pa se ostalega. Saj jemo zato, da zivimo, kajne? In zivljenje je en sam velik vprasaj. Zakaj, zakaj, zakaj? Vse je lopo in v redu, ampak nekaj ne stima. Ker je logicno, da vse stima, kot vedno, se je najbrz ze spet kaj zasidralo v moji glavi. No ja, ce je samo to, potem pa ni nic hudega. Tisto od znotraj se se vedno uredi. Ampak ker sem sam samcat, mi nihce ne more pomagati. Najbrz mi tudi, ce bi bil kdo tu, ne bi mogel pomagati, ampak po mojem bi mi ze to pomagalo, ce bi bil kdo blizu. Ja, saj so vcasih rekli, da so ljudje socialna bitja. Nisem vedel da toliko, ampak bo ze drzalo.

V cem je bistvo tega sestavka? Ne vem. Mogoce to, da me ustavi pri hrani, ampak ponavadi to ni to. Mogoce je stvar v tem, da papir veliko prenese. Ker nicesar tezkega ne postavljam nanj, to najbrz ne bo to. Mogoce je pa krivo to, da se je papir ze tako vsadil v nasa zivljenja, da ga se opazimo ne, da je postal del nas. Da smo se ga tako navadili, da ga pogresamo, ce ga nimamo, pa vendar ga ne opazimo in ne povzdigujemo med zvezde, kadar ga imamo. Seveda podobno velja tudi za Parkerja, saj bi na papir ne gledali tako, ce ne bi poznali penkal. Ja, enakovredna sta. Oba sta nepogresljiv del nasega zivljenja. Mislim, da ni prehuda, ce recem, da sta postala nasa prijatelja. Moja prijatelja.

Se ze pocutim bolje, pa se tek sem dobil nazaj. Je pa moralo biti res hudo, ce sem moral skleniti bratstvo z listom papirja in Parkerjem, da sem se zacel bolje pocutiti. Pa nic ne del, saj vecina ljudi ve, do katere meje sem cuden. Toda - samo do tja in nic dlje. Dober tek!