Ne biti z osebo, za katero si mislil, da je rada s teboj

Če v življenju obstaja oseba, za katero si človek misli, da ga spoštuje, ljubi in sprejema takega kot je za vse življenje, si človek ustvari iluzijo. Ni važno, kakšna je ta iluzija, važno je, da obstaja. To pomeni, da si človek gradi prihodnost tudi v sodelovanju s to ljubljeno osebo. To pa včasih lahko pomeni zanko. Saj vemo, da se vedno dogodi kaj takega, kar spremeni načrte. Pa skoraj nikoli se ne zgodi nekaj prijetnega, vedno je nekaj, česar si človek ne bi želel. Čeprav se te neprijetne stvari godijo neprenehoma, se jih ne moremo in ne moremo navaditi. Ne glede na to, kako velike so te neprijetnosti, vedno nas na novo presenetijo. Glede na stopnjo neprijetnosti se s stvarmi sprijaznimo: z manjšimi prej, skoraj instantno, z večjimi težje, s tistimi največjimi morda nikoli. Toda vedno jih imamo pred seboj, toliko časa, dokler se z njimi ne sprijaznimo. In to nas žre in spravlja v slabo voljo, po domače rečeno, zaradi tega smo žalostni.

Hudo je, ko te vsaka stvar, ki jo primeš v roke, spomni na neko določeno osebo, ki si jo v preteklosti videval pogosto, sedaj pa je sploh ne boš več. Vsak kraj, v katerega prideš, te spominja na tisto določeno popotovanje... s to osebo. Toda tudi to se da s časom pozabiti, napolniti življenje z drugimi osebami in drugimi dogodki. Težko pa je, ko zapreš oči, in ne moreš misliti na nič drugega kot le na tisto osebo. In ne toliko osebo, kot njena dejanja, dogodke, v katere sta bila skupaj vpletena in dogodivščine, ki sta jih skupaj doživela.

Človek se včasih vpraša, kaj vse od tega je bilo resnično in kaj zaigrano. Vendar v takih časih stiske to niso prava vprašanja, ki bi človeku privzdignila moralo, niti niso to vprašanja, ki bi pregnala tisto osebo in misli. Taka in podobna vprašanja le načenjajo nova, še mučnejša vprašanja, ki pa ponavadi peljejo le v pogubo, ali pa vsaj v bližino.

Treba je misliti o prihodnosti, in sicer o prihodnosti brez te določene osebe. To se sprva zdi težje, kot je v resnici, vendar je treba narediti prve korake. Ti so vedno zelo pomembni, saj ko vidiš, da neka stvar napreduje, dobiš novo energijo in tudi veselje za nadaljevanje. In to pomeni, da si na dobri poti. Toda tudi če je človek še na tako dobri poti, večkrat na dan ugotovi, da je sam.

Mh, 17.8.1996