Se nikoli nisem bil v takem polozaju. Ponavadi sem si mislil, da je tistim, ki se jim to dogaja, lepo. Toda "lepo" ni ravno najbolj primerna beseda, saj le ta opisuje nekaj lepega, srecnega in brezskrbnega. In ravno v tej zadnji lastnosti pride do konflikta. Ne, brezskrben sigurno nisem, ceprav mi ni nic hudega, torej mi je na nek nacin lepo. Toda ta skrb, ki ji nekateri pravijo tudi vest, nekateri pa si tega nocemo priznati, zagreni vsak trenutek, ki bi drugace lahko bil lep. Vest se razprostira vse od pozavesti pa tja do najvisje stopnje zavesti. In kar je najhujse: vedno je prisotna.

Vest si poskusamo ocistiti. Razlika pri meni v tem primeru je, da ne opazam nobenih dejanj iz moje strani, ki bi mi olajsala ta mukotrpna razmisljanja. Se huje, prav vesel sem, da me vsaj vest kaznuje. Kajti okolica je moja dejanja celo podprla, kaj sele, da bi mi kdo kaj takega odsvetoval. Se celo moj partner mi je vnaprej svetoval, da ce pridem do take odlocitve, da se moram odlociti tako, kot sem se. Okolica mi zatorej le se otezuje vest. Seveda, saj je vest notranje custvo, seze le do clovekove zavesti in niti pedi dlje. Zatorej bo treba s to stvarjo poravnati racune na nivoju zavesti, torej lahko mnenja in napotke okolice opustim. Vazno je le, kar se dogaja v moji glavi. In tu je vprasanje na mestu: Ja, res, kaj se dogaja?

Ta nova izkusnja me je izcrpala, za cudo bolj fizicno kot psihicno. Se vedno sem lahko vesel in razigran, vendar v srcu nosim kancek grenkobe. In ta kancek je iz dneva v dan vecji in bolj opazen.

Pred menoj je se vec kot pol meseca. Kaj naj storim? Na zalost sem moralen clovek - vsaj tako sem do sedaj mislil - tako da moram, ce zelim zadovoljiti tudi sebe, najti moralno resitev. Ironija! Iskati kapljico morale v morju nemorale! Toda za ceno morale ne smejo trpeti ostali ljudje; torej bo treba tudi na tem podrocju storiti kompromis. Z moralo bo prislo tudi nekaj nemorale, saj je riba, ki jo potegnemo iz morja, tudi mokra. In temu kancku morale se v pogovornem jeziku rece laz. Tu pa bo moral storiti kompromis tudi moj karakter.

Edini problem, ki se zaenkrat se vidi, je tisti crvicek v moji zavesti, ki sem si ga prej drznil poimenovati vest. Tu se tako napenjanje mozganov ne koristi, zato mislim, da bo moral na tem mestu svojo vlogo odigrati znan ljudski rek: "Cas je najboljsi zdravnik.".

In tudi, ce se ne bo vse srecno koncalo za vse udelezence, bo svet se vedno lep: sonce bo sijalo in vecina v komunikacijski naglici nasega desetletja ne bo niti opazila, kaksna baraba sem.

Mh