Še nikoli nisem bil v takem položaju. Ponavadi sem si mislil, da je tistim, ki se jim to dogaja, lepo. Toda “lepo” ni ravno najbolj primerna beseda, saj le ta opisuje nekaj lepega, srečnega in brezskrbnega. In ravno v tej zadnji lastnosti pride do konflikta. Ne, brezskrben sigurno nisem, čeprav mi ni nič hudega, torej mi je na nek način lepo. Toda ta skrb, ki ji nekateri pravijo tudi vest, nekateri pa si tega nočemo priznati, zagreni vsak trenutek, ki bi drugače lahko bil lep. Vest se razprostira vse od pozavesti pa tja do najvišje stopnje zavesti. In kar je najhujše: vedno je prisotna.

Vest si poskušamo očistiti. Razlika pri meni v tem primeru je, da ne opažam nobenih dejanj iz moje strani, ki bi mi olajšala ta mukotrpna razmišljanja. Še huje, prav vesel sem, da me vsaj vest kaznuje. Kajti okolica je moja dejanja celo podprla, kaj šele, da bi mi kdo kaj takega odsvetoval. Še celo moj partner mi je vnaprej svetoval, da če pridem do take odločitve, da se moram odločiti tako, kot sem se. Okolica mi zatorej le še otežuje vest. Seveda, saj je vest notranje čustvo, seže le do človekove zavesti in niti pedi dlje. Zatorej bo treba s to stvarjo poravnati račune na nivoju zavesti, torej lahko mnenja in napotke okolice opustim. Važno je le, kar se dogaja v moji glavi. In tu je vprašanje na mestu: Ja, res, kaj se dogaja?

Ta nova izkušnja me je izčrpala, za čudo bolj fizično kot psihično. Še vedno sem lahko vesel in razigran, vendar v srcu nosim kanček grenkobe. In ta kanček je iz dneva v dan večji in bolj opazen.

Pred menoj je še več kot pol meseca. Kaj naj storim? Na žalost sem moralen človek - vsaj tako sem do sedaj mislil - tako da moram, če želim zadovoljiti tudi sebe, najti moralno rešitev. Ironija! Iskati kapljico morale v morju nemorale! Toda za ceno morale ne smejo trpeti ostali ljudje; torej bo treba tudi na tem področju storiti kompromis. Z moralo bo prišlo tudi nekaj nemorale, saj je riba, ki jo potegnemo iz morja, tudi mokra. In temu kančku morale se v pogovornem jeziku reče laž. Tu pa bo moral storiti kompromis tudi moj karakter.

Edini problem, ki se zaenkrat še vidi, je tisti črviček v moji zavesti, ki sem si ga prej drznil poimenovati vest. Tu še tako napenjanje možganov ne koristi, zato mislim, da bo moral na tem mestu svojo vlogo odigrati znan ljudski rek: “Čas je najboljši zdravnik.”.

In tudi, če se ne bo vse srečno končalo za vse udeležence, bo svet še vedno lep: sonce bo sijalo in večina v komunikacijski naglici našega desetletja ne bo niti opazila, kakšna baraba sem.

Mh