Tako smo se nekega večera zbrali v Meku. Brata Pirtovšek (Dejan in Matej), Jaka Repanšek bodoči minister za založništvo in jaz.
Iz majhnega projekta, s katerim naj bi postavili le par (1-2) vstopnih točk je nato zahvaljujoč Matejevi iznajdljivosti nastal eden največjih projektov v zgodovini ŠOU, s proračunom nekaj več kot 6 milijonov SIT.
Ko se je izkazalo, da bo nova vlada pod vodstvom Valterja Kobala projekt tudi zares podprla, sva z Dejanom začela z akcijami.
Najprej je bilo potrebno poiskati primeren prostor, kjer bo mogoče dobiti dovolj telefonskih
linij (nasa želja je bila 16) in kjer se bo mogoče na čimcenejši način priključiti v omrežje.
Ideja, da bi KISS postavili na kateri izmed fakultet se je zdela dobra. Še posebej zato, ker
je Univerza ravno takrat začela s postavljanjem omrežja Metulj, v katerem nam je
dr. Tone Vidmar po nekaj pogovorih
obljubil posebno vstopno toško na eni izmed fakultet.
Na največjo podporo je projekt naletel na Medicinski fakulteti, kjer so nam bili pripravljeni takoj odstopiti manjši prostor, povezavo z omrežjem in še kaj, za kar jim ob tej priliki še enkrat zahvaljujemo. Mag. Emilu Hudomalju z Inštituta za biomedicinsko informatiko, dr. Lovru Stanovniku z Inštituta za farmakologijo in predvsem dr. Odonu Dolinšku.
Večina strojne opreme je bila nakupljena še aprila, tako da je sprva kazalo, da bo lahko KISS svoja vrata odprl še v maju, vendar to zaradi večih objektivnih težav žal ni bilo mogoče.
Prva in največja težava so bili telefonski priključki. Telekom je začetno stevilo 16 zreduciral na 10, priključili pa so jih tistega vročega 13. julija, ko se je vlada ravno odpravljala na počitnikovanje v Piran.
Zdaj je bilo treba počakati le še na to, da nas Univerza priključi v Internet.
Ob tem čakanju sva avgusta s Franclom, najboljšim električarjem kar jih je, po hiši Medicinske fakultete napeljala tistih 100 metrov kablov, uredila vtičnice in vse ostale potrebne štromarske zadeve.
Priključitve v omrežje še vedno ni bilo od nikoder in po mesecih teženja Tonetu Vidmarju in ostalim soudeleženim so nas 28. oktobra koncno priključili. Ali pa tudi ne, saj naša vstopna točka ni delovala (menda je Quantum pozabil obrniti on/off stikalo na plošči v usmerjevalniku).
Po praznikih so to končno uredili in KISS se je v začetku novembra pojavil v omrežju. Takoj smo začeli s preizkušanjem opreme in instalacijami programja. 20. novembra smo KISS končno predstavili na tiskovni konferenci v klubu K4. Nekaj dni kasneje smo začeli s pobiranjem prijavnic, 30. novembra pa je ob 12:24 na KISS poklical prvi uporabnik Luka Omladič.
V začetku je bilo vse zelo kaotično. Spomnim se tiste noči 29. novembra, ko smo Dejan, Igor
in jaz sedeli v uredništvu Medicinskih razgledov, tiskali liste za prvih 250 uporabnikov, lepili
kuverte, nalepke na kasete in vse skupaj trpali v kuverte.
Opolnoči smo naročili halopico, vsako uro polokali kaksno kokakolo iz bliznjega Cokamata,
ob 5h zjutraj je zmanjkalo elektrike, nakar je crknil še eden od PC-jev, na katerem so
bili podatki o vseh uporabnikih, ob 7h zjutraj pa smo obupali in odšli spat v upanju, da
bo potem kaj boljše.
No, ob 12h mi je le uspelo narediti tista uporabniška imena in nato 12:24 ob prvi klic. Yess.
Kasneje je zadeva stekla in po kakšnem tednu so študentje že tako veselo klicali na KISS,
da smo začeli razmišljati o omejitvah. Kaj pa naj drugega, če se ti najde par looniejev, ki na
KISSu prebijejo po 20 ur na dan. Tu mač.
