NTF
Oddelek za geologijo
POROÈILO S TERENSKIH VAJ
Planinsko polje - širše prostorsko zaznavanje
Jošt V. Lavriè
študent III. letnika - 1995 / 96
Vaje so potekale: 15.6.1996
Vaje je vodil: prof.dr. Jože Èar, dipl.ing.geol.
1. UVOD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
2. SPLOŠEN PREGLED . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
3. LITOLOGIJA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
Zgornji trias . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
Jura. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
Kreda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
4. TEKTONIKA IN HIDROLOGIJA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .4
5. MORFOLOGIJA POVRŠJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5
6. ZAKLJUÈEK. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .6
7. LITERATURA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .6
v Ljubljani, dne 20.8.1996
1. UVOD
Dne 15.6.1996 smo na Planinskem polju opravili enodnevne terenske vaje. Naš cilj je bilo spoznati
princip širšega prostorskega zaznavanja; v našem primeru na kraškem svetu. V sklop dejavnikov, ki
smo jih pri tem upoštevali, sodijo:
- litologija
- tektonika
- hidrologija
- morfologija površinskega krasa
Bolj kot v posamezne dejavnike, smo se poglobili v njihovo medsebojno povezanost oziroma
prepletenost.
2. SPLOŠEN PREGLED
Planinsko polje predstavlja 100 do 200 metrov globoko depresijo, ki se razprostira ob idrijskem
prelomu v smeri NW-SE. Takoj pade v oèi, da ima oèitno poleg vode pri zakrasevanju veliko vlogo
tudi tektonika. Pri delu na krasu ima važno vlogo podrobno kartiranje. Izkušnje so pokazale, da je
za to najprimernejše merilo 1:5000, saj je šele tako merilo dovolj podrobno, da je lahko karta pozneje
pri interpretaciji koristna. Predvsem je to važno, èe so, kot je to primer na Planinskem polju, prisotni
obsežni prelomni sistemi. Pomembno je upoštevati, da morfološki elementi s površine niso prenosljivi
v globino. Na obliko površja pretežno vpliva tektonika, medtem ko ima v podzemlju veliko vlogo
stratifikacija.
3. LITOLOGIJA
Kamninska podlaga Planinskega polja je v veliki meri sestavljena iz zgornjetriasnega dolomita (glavni
dolomit - norij, retij) in spodnjekrednega apnenca z medplastnimi vložki laporastega dolomitiziranega
apnenca. V skrajnem SE delu polja se pojavljata še spodnjejurski dolomit in spodnjekredni apnenec.
Polje je zapolnjeno s kvartarnimi naplavinami, s tem da mezozoiska podlaga na veèih mestih prebija
kvartarni pokrov. Geofizikalne raziskave so pokazale, da je polje deloma moèno zakraselo. Kraške
oblike, ki so pri teh procesih nastale (ponori, požiralniki, brezna, vrtaèe), so zapolnjene z glinastimi
sedimenti.
Zgornji trias
Zgornjetriasni dolomit je svetlo do temnosive barve, ponekod porozen ali zrnat. Nastopa v plasteh
debeline od 7 centimetrov do 1,5 metra. Zanesljiv znak, da ja kamnina zg.triasna, so dolomitni
stromatoliti, ki se v razliènih debelinah pojavljajo med plastmi navadnega dolomita. Triasne kamnine
zvezno in normalno prehajajo v jurske, meja pa ni natanèno doloèena (na 50 metrov natanèno), saj
je postavljena zgolj litološko (prenehanje nastopanja stromatolitnega dolomita).
Jura
Jurske kamnine so na podroèju Planinske polja razvite zelo raznoliko, ker so lokalno nastajale v
razliènih okoljih ( pod-, med-, nadplimsko okolje). Liasne starosti so tankoplastnati apnenci, ki
prehajajo v dolomit. Ta dolomit je plastnat, mestoma laminiran (postopna zrnavost), ooliten, ima
breèaste in pešèene vložke. Sp.jurske apnene kamnine vsebujejo mnogo fosilnih ostankov (školjke,
polži), ponekod pod njimi leže èrni bituminozni apnenci in siv do svetlozrnat dolomit, ki je na moè
podoben triasnemu.
Nad oolitnim dolomitom leže svetlo in temnosivi mikritni apnenci z vmesnimi leèami sivega oolitnega
apnenca (lias-dogger), svetlosiv do bel mikritni apnenec grebenskega, oolitnega ter pešèenega izvora
(sp.malm) in bel grobo zrnat dolomit (zg.malm). Starost malmskih, spodnje in srednjeliasnih plasti
je bila dokazana s fosili, medtem ko je bila starost zg.liasnih in doggerskih plasti doloèena na osnovi
njihove lege v litološkem stolpcu.
Kreda
V zvezi s krednimi kamninami obstaja tu problem natanène razmejitve zgornje in spodnje krede.
Kljub temu je možno na terenu s pomoèjo doloèenih kriterijev loèiti med obema horizontoma. Velja
dogovor, da se vsi sivi ali temnosivi apnenci z vonjem po bitumnu in dolomiti z ostanki rekvienij
uvršèajo v spodnjo kredo. Tudi starostno doloèevanje znotraj krede same temelji med drugim na jasni
superpoziciji skladov. Prehod med jurskimi in krednimi apnenci je zvezen in slabo opazen. Pri
razloèevanju na terenu nam pomaga vonj po bitumnu, ki pride do pravega izraza, ko s kladivom
udarimo po kamnini. Jurski apnenci takega vonja ne razvijejo.
Najstarejše kredne kamnine so temnosivi srednje plastoviti bituminozni apnenci, ki ponekod prehajajo
v tanko plastovit pešèen dolomit. V spodnji kredi sledijo navzgor še organogeni apnenci (bogati so
predvsem s fosilnimi ostanki školjk), temno siv, plastovit apnenec z vonjem po bitumnu (ponekod
vsebuje lapornate vložke) in temnosiv, grobo zrnat, bituminozen, tanko plastnat dolomit.
Med sp.kredo in zg.kredo leži kotna erozijska diskordanca, na kateri ležijo grobe rudistne breèe.
Breèe vertikalno in lateralno prehajajo v svetlo sivi do sivi apnenec, ki vsebuje številne rudiste in
prehaja tudi v rudistne biostrome. Nad njimi ležijo apnene kamnine v obliki sivega do temnosivega
kalkarenita in apnenèevega pešèenjaka z veliko kolièino organogenih delcev. Nad pešèenjakom sledi
debel siv zrnat apnenec, ki proti severu prehaja v bolj temen apnenec z redkimi roženci. Na njem
ležijo centimeterske plasti temnosivega apnenca, ki se menjavajo s pešèenimi, organogenimi apnenimi
plastmi. Med temi plastmi se nahajajo tanke plasti rudistne breèe (rudisti v teh breèah so manjši, kot
tisti iz spodnjih delov zgornje krede). Najmlajše kredne kamnine predstavljajo svetlo sivi do beli
organogeni apnenci, ki vsebujejo redke preseke drobnih rudistov.
4. TEKTONIKA IN HIDROLOGIJA
Omenil sem že veliko vlogo tektonike pri oblikovanju kraškega polja. Med drugim ima vpliv na
hidrološke razmere in morfologijo terena. Poleg prelomov se pojavljajo tudi narivne strukture, ki so
na tem podroèju starejše od prelomov. Še posebej lepo je vidna narivnica med hrušiškim pokrovom
in snežniško narivno grudo, ki je ponekod celo prosto razgaljena (peskokop pri Planini). Njen
povpreèni vpad znaša 20-25° proti severovzhodu. V tem primeru se je na spodnjekredne apnence
(snežniška narivna gruda) narinil zgornjetriasni dolomit (hrušiški pokrov). Dolžina premika je
ocenjena na 16 kilometrov (Placer, 1981). Zaradi tektonskih procesov moramo biti pri našem delu
zelo previdni, saj lahko npr. ustvarijo strukture, ki so na moè podobne plastnatosti (klivaž,
razpoklinska cona,...).
Pomen prelomov in narivov na podroèju hidrologije leži v specifièni litološki zgradbi prelomnih in
narivnih con ter vplivu le-te na vodoprepustnost tal. V grobem loèimo notranjo in zunanjo prelomno
cono. V samem "jedru" preloma se nahaja glavna prelomna ploskev. Notranjo cono omejujejo mejne
prelomne ploskve, ki so z veznimi prelomnimi ploskvami povezani glavno prelomno ploskvijo.
Zunanjo prelomna cona sega od mejnih prelomnih ploskev, na zunanji strani pa meja ni toèno
doloèena. Pri narivih lahko uporabimo precej podobno razdelitev. Obmoèja in stopnje tektonske
prizadetosti kamnine lahko oznaèimo še drugaèe. Razdelimo jih na naslednje cone:
a) zdrobljena cona:
Ta cona je v bistvu identièna z notranj prelomno cono. Kamninski bloki, ki se
nahajajo v tem obmoèju, so porušeni znotraj sebe. V odvisnosti od kamnine, v kateri
prelom poteka, velikosti preloma in od oddaljennosti od glavne prelomne ploskve, je
odvisna vrsta kataklastiène kamnine, ki bo nastala:
- tektonska glina: nastaja pretežno ob glavnih prelomnih ploskvah, veèinoma
v mehkejših kamninah
- milonitni zdrob in milonitna moka: pojavljata se praviloma na stikih
dolomitnih kamnin; èe se pojavita na stiku apnenec-dolomit, nastajata samo
v dolomitu, v apnencu pa nastaja tektonska breèa
- tektonska breèa: najpogosteje nastaja v apnencih; v zunanji prelomni coni
je plast breèe lahko razmeroma tanka (decimeterske dimenzije), ob približanju
oz. stiku dveh ali veèih prelomov, pa so breèe lahko debele veè metrov.
Zdrobljena cona pogosto predstavlja razvodnico. Na Planinskem polju je v tem
pogledu nedvomno najpomembnejši idrijski prelom, katerega prelomno cono v bistvu
sestavlja veè prelomov. Najveèji horizontalni premik ob teh prelomih ocenjujejo na
2350 do 2450 metrov, zato ni presenetljivo, da je idrijski prelom tako uèinkovita
hidrološka bariera. Prav zaradi tega voda z obmoèja Milavèevih kljuèev in Ribic ne
napaja Moèilnika, kot vode z drugih bližnjih delov Planinskega polja, ampak napaja
izvir Bistre. Zdrobljena cona se lahko tudi regenerira, kar se kaže v moèni kalcitizaciji.
b) porušena cona:
Na splošno bi lahko kot porušeno cono oznaèili obmoèje, kjer se je kamnina
spremenila v bloke. Sicer so bloki v porušeni coni kaotièno razporejeni, vendar so za
razliko od zdrobljene cone znotraj sebe neporušeni. Voda se v takih conah lahko veè
ali manj prosto pretaka v vseh smereh. Velikost blokov se razteza od nekaj
centimetrov do nekaj deset metrov. Porušena cona se pojavlja predvsem tam, kjer se
približata dva preloma in na zunanjih straneh zdrobljenih con.
c) razpoklinska cona:
Razpoklinska cona je lahko veè 100 metrov široko obmoèje okoli prelomov ali
narivov, v katerem se nahaja sistem razpok in do veè 100 metrov dolgi šibki prelomi.
Ob teh prelomih so premiki ter spremembe vpada in smeri plasti zanemarljivi.
Razpoklinske cone so dobro prepustne, vendar samo usmerjeno.
Veliko prelomnih con sestavlja samo zdrobljena cona oziroma so ostali dve coni slabo razviti.
5. MORFOLOGIJA POVRŠJA
Morfologija površja je odvisna od veèih dejavnikov. Naše zanimanje je veljalo predvsem vplivu
kamninske sestave in tektonike na oblikovanost površja na kraških poljih. Kraški pojavi so seveda
številni, mi pa smo svojo pozornost posvetili predvsem vrtaèam in z njimi neposredno povezanim
pojavom. Ko preuèujemo vrtaèe, moramo beležiti naslednje:
- globina vrtaèe
- oblika dna
- oblika zunanjega roba
- dva preèna profila
Poteki prelomov in s tem zdrobljenih, porušenih in razpoklinskih con, se na površju odražajo na
razliène naèine: kot doline, pregibi poboèij, sedla in kot sistemi vrtaè. Med posameznimi vrtaèami v
nizu so navadno znižana sedla (ešaloniranje vrtaè). Vèasih tako lahko nastanejo uvale. Za nastanek
vrtaèe niti ni nujno brezno. Nastane lahko tudi v zvezi s subvertikalno in subhorizontalno plastnastjo
ali manjšimi reverznimi prelomi.
Sama oblika vrtaèe je odvisna od tega, v kateri od tektonsko prizadetih con in v kateri kamnini je
nastala. Èe je vrtaèa nastala v razpoklinski coni v apnencih, je le-ta bolj plitva in nepravilne oblike.
Pri nastanku v porušeni coni pa je globja in pravilnejše oblike. Pri formiranju vrtaè v dolomitnih
kamninah, se njihov nastanek veže na potek tektonskih elementov. Vrtaèam podobnim morfološkim
oblikam reèemo udornice oz. podornice. Udornica ima praviloma strme, prepadne stene. Od vrtaèe
se razlikuje tudi po naèinu nastanka. Udornica nastane kot posledica hipnega dogodka (rušenje
jamskega stropa) v manj pretrti kamnini, medtem ko se vrtaèa oblikuje s poèasnim posedanjem v
tektonsko moèno prizadeti kamnini. Med oblikama obstaja tudi prehod oz. udorne vrtaèe, ki so po
videzu udornice, po nastanku pa vrtaèe.
Dolomiti se od apnenca razlikujejo po temu, da so bolj dovzetni za erozijo kot za korozijo. Tako je
možno sklepati, da nizi vrtaè in udornic na dolomitnem podroèju predstavljajo približne poteke
podzemnih vodnih tokov. Pri pretakanju voda po razpoklinskih sistemih prihaja do erozije oz.
izpiranja. Kako veliki podzemni votli prostori nastajajo je odvisno od tektonske prizadetosti kamnine.
Bolj je kamnina tektonsko prizadeta, hitreje se votli prostori zapolnjujejo in rušijo sami vase.
Posledièno nastajajo najveèje udornice na tektonsko šibko prizadetih kamninah.
V porušenih conah je morfologija terena obièajno izravnana, brez štrleèih kamnov. Nasprotno temu
se v razpoklinskih conah v apnencih pojavljajo t.i. noži oziroma škraplje. Noži reèemo špièastemu,
plošèatemu kamenju, ki na gosto štrli tudi do 2 metra iz zemlje. V zdrobljenih conah se pogosto
pojavijo kope. To se zgodi zato, ker je tektonska breèa, ki se nahaja v takih conah, bolj odporna na
preperevanje kot ostala prikamnina. Ker ima dolomit drugaène mehanske lastnosti kot apnenec, se
v njemu take oblike površja ne pojavljajo.
6. ZAKLJUÈEK
S preuèevanjem in povezovanjem veèih dejavnikov (litologija, tektonika, hidrologija,...) smo si lahko
ustvarili jasnejši pogled na dejansko stanje naše širše okolice. V veliko pomoè pri temu nam je bila
morfologija terena, kljub temu, da površinskega stanje ne moremo prenašati v globino. Tipièni kraški
in ostali pojavi, nam lahko vsaj nakažejo vrsto in stanje kamnine na obravnavanem obmoèju ter
približen potek podpovršinskih vodnih tokov in tektonskih elementov.
7. LITERATURA
- Èar, J. 1982, Geološka zgradba požiralnega obrobja Planinskega polja. Acta carsologica
SAZU, X, 75-105, Ljubljana.
- Placer, L. 1981, Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologija 24/1, 27-60,
Ljubljana.
- Ravnik, D. 1976, Kameninska podlaga Planinskega polja. Geologija 19, 291-315,
Ljubljana.
Neobjavljeno gradivo:
- Zapiski s predavanj pri predmetih Sedimentologija in Tektonika pri prof.dr.Èar J.,
1995/96