Slovenci in njih ponos
Brez skrbi - tole ni nikakršna učena razprava ali kaj podobnega. Tudi ne trdim, da odkrivam nekaj novega, saj se je o tem že pisalo, razpravljalo in govorilo - samo zadovoljivega učinka vsega tega do sedaj še ni bilo opaziti. Rad bi povedal nekaj, kar me že dolgo zelo moti in žali moj ponos. Nisem fanatičen domoljub, vendar obstoječe stanje po mojem mnenju ni sprejemljivo. Vsakodnevno srečujem pohlevnost in hlapčevski odnos številnih svojih sodržavljanov do vsega kar je tuje (oziroma prihaja z Zahoda) in s tem po nekakšnem čudežu tudi veliko boljše (izjeme so seveda izvzete). Odličen primer za to je trmasto vztrajanje pri računanju v nemških markah. Cene v tuji valuti srečujemo vsakodnevno v dnevnem časopisju, na oglaševalnih panojih, celo v programu radia in televizije.....pa še bi lahko našteval. Argument, ki ga uporablja večina zagovornikov tega pojava je, da je tako bolj praktično. Lepo vas prosim - če lahko, samo kot primer, v Italiji računajo v lirah, kar morda tudi ni najbolj praktično na svetu pri vseh tistih ničlah, lahko tudi mi malo stisnemo zobe in se poizkusimo navaditi na računanje v svojem denarju. In kar je najbolj ironično - nikoli še nisem opazil, da bi se tisti, ki se zgražajo nad nagicami ali uporabo krščanske simbolike v reklamah, zgražali in ostro protestirali proti javni demonstraciji "praktičnega računanja".
No, primerov za podkrepitev mojega ogorčenja je vsekakor še veliko, vendar jih niti ne bom našteval. Vsakdo lahko sam premisli in kritično pogleda okoli sebe, pa bo brž opazil in razumel, kaj imam v mislih. Jasno je, da jedro problema sploh ni pomanjkanje zavednosti, ko gre za naš denar. Vzrok vsemu leži mnogo globje. Pravijo, da smo morali biti v preteklosti hlapci, da smo lahko preživeli v soseščini večjih narodov, ki so nas okupirali, izkoriščali, nam vsiljevali svoje ideje, jezik in kulturo....Kljub temu smo imeli v naši zgodovini veliko svetlih izjem - zakaj je torej tako kot je? Odvadimo se že enkrat iskanja lažje poti, ki ni nujno vedno najboljša. Filozofijo: "Mogoče bo vse minilo, če se potuhnemo (....pa nam ne bo treba nič narediti...)" srečujem skoraj vsakodnevno. - in vsak dan jo težje prenašam! Zakaj je pri nas tako znan pregovor, da je Janez najsrečnejši, ko sosedu crkne krava? Kadar tak odnos vidim pri posamezniku, ne morem reči nič dobrega o njegovem značaju - kaj naj si torej mislim o narodu, pri katerem je ta pojav že pregovoren? Resnično ni potrebno, da je tako! Nikakor ne pozivam k vsesplošnemu zavračanju tujega in poveličevanju svojega. Želim si le več zdrave samozavesti in tvornega dialoga namesto bednega spletkarjenja , lenobe in samoponiževanja. Kot velja pri posamezniku, tako velja tudi skupno za vse nas - če hočeš, da te bo kdo imel rad, se moraš najprej imeti sam rad. Enako velja za spoštovanje.
Toliko sem imel povedati za tokrat. Če bo moje pisanje koga spodbudilo k razmišljanju, bo moj namen že dosežen. Vesel bom vsake kritike, pripombe ali mnenja, zato mi pišite.
Jošt V. Lavrič
863