NTF
Oddelek za geologijo















                       POROÈILO  S  TERENSKIH  VAJ
                                    
                Tektonske  strukture  v  okolici  Idrije

                                    
                             Jošt V. Lavriè
                    študent III. letnika - 1995 / 96
                                    
















Vaje so potekale: 10.-13.6.1996
Vaje je vodil: prof.dr. Jože Èar, dipl.ing.geol.


















1. UVOD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2

2. GLAVNI DEL. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
     2.1 Dosedanje raziskave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .2
     2.2 Krovna zgradba idrijskega ozemlja . . . . . . . . . . . . . . . .2
          "Avtohtona podlaga". . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
          Koševniška vmesna luska. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
          Èekovniška vmesna luska. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
          Kanomeljska vmesna luska . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .3
          Trnovski pokrov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .4
     2.3 Poroèilo o terenskih opažanijh. . . . . . . . . . . . . . . . . .4
          Divje jezero . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .4
          Tektonsko okno Strug . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5
          Bevkovo tektonsko okno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5
          Ostalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5

3. ZAKLJUÈEK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .6

4. LITERATURA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .7








v Ljubljani, dne 19.8.1996





1. UVOD


Dne 13.6. ter delno 10.6. in 11.6.1996 smo v okviru predmeta Tektonika opravili terenske vaje v
okolici Idrije. Naš cilj je bilo spoznavanje tektonskih struktur na idrijskem, kot tudi tektonskih struktur
na splošno. V najveèji meri smo se posvetili krovni zgradbi idrijskega ozemlja in s tem strukturam,
ki se ob tem pojavljajo.

Pri prepoznavanju tektonskih struktur smo upoštevali:

          - vse tipe deformacij kamnin (milonitne cone, porušene cone, klivaž,....)
          - obnašanje tektonskih elementov ob deformacijah ( prelomi, zmiki,....)
          - litostratigrafijo
          - morfologijo (sedla, potek potokov in rek,....)
          - hidrologijo (bariera ni vedno tektonska - lahko je litološko pogojena)



2. GLAVNI DEL


2.1 Dosedanje raziskave

Z geologijo idrijskega ozemlja se je v preteklosti ukvarjalo veliko število raziskovalcev, zato bom tu
omenil samo nekatere najpomembnejše. Za zaèetnika geoloških raziskav na Idrijskem lahko štejemo
Stura (1872) in Lipolda (1874). Slednji se je prvi detaljno ukvarjal s stratigrafijo Idrije in okolice.
Lipolda je nasledil Kossmat (1899, 1911, 1913a), ki se je poleg številnih drugih prav tako ukvarjal
z geologijo idrijskega ozemlja. Do leta 1958 je bila za razlago geološke zgradbe ozemlja najbolj
sprejeta interpretacija Kropaèa (1912), ki je nastanek rudišèa razlagal s trojno prevrnjeno gubo. Z
novo stratigrafsko razèlenitvijo (Berce, 1955) so se v tedanjih geoloških kartah pokazale številne
nepravilnosti. Zaradi novih razmer je bilo potrebno na novo razložiti zgradbo dotiènega ozemlja. Prvi
je to storil Berce (1960, 1962, 1963). Zadnje tolmaèenje je podal Mlakar (1967, 1969) skupaj z
Drovenikom (1971), ki sta z novimi dokazi podkrepila že staro idejo o pokrovih, ki sestavljajokrovno zgradbo ozemlja. Razlago sta pozneje dopolnila še Placer in Èar (1975, 1977).


2.2 Krovna zgradba idrijskega ozemlja

Idrijska krovna zgradba je nedvomno zelo zapletena, zato naj bo dovolj samo hiter pregled in opis
glavnih enot. Kaj veè bi že presegalo cilj našega dela. Krovno zgradbo lahko razdelimo na pet
osnovnih enot:


"Avtohtona podlaga"

Podlago ostalim narivnim enotam predstavljajo kamnine Hrušiškega pokrova. Hrušiški pokrov obsega
Hrušico, Nanos, severovzhodni del Vipavske doline ter del Goriških Brd. Severovzhodno od
Idrijskega preloma se razteza vzhodno in jugozahodno od Logatca (Placer, 1981). V vrhnjem delu
ga sestavljajo zgornjekredni rudistni apnenci in eocenske flišne kamnine. Erozijska diskordanca, ki
leži na prehodu kreda-eocen, vpada položno proti severovzhodu in jugozahodu oziroma je
horizontalna.


Koševniška vmesna luska

Tvorijo jo spodnjekredni in nad njimi ležeèi zgornjekredni apnenci. Plasti luske vpadajo položno proti
jugozahodu. Njena debelina znaša povpreèno od 100 do 150 metrov (najveè do 300 metrov). Na
podlagi leži kot plošèa-narivna ploskev, ki smo jo videli ob strugi potoka Nikova, je skoraj vodoravna
oziroma položno pada proti severovzhodu. Ob podlagi in pri stiku z nad njim ležeèo narivno enoto,
je luska omejena s poševnim rezom.


Èekovniška vmesna luska

Obsega norijski in retijski dolomit ter karnijske plasti, ki jih sestavljajo siv do temno siv plošèasti
apnenec z rožencem in pisan pešèenjak (skupna debelina karnijskih plasti je najveè 25 metrov).
Kamnine v vmesni luski ležijo inverzno, kot plošèa na Hrušiškem pokrovu in Koševniški vmesni luski.
Debelina plasti niha med 150 in 200 metri (maž. do 300 metrov). Skladi so nagnjeni proti
severovzhodu ter so tako v preèni kot tudi vzdolžni smeri rahlo nagubani. Narivni ploskvi na zgornji
in spodnji meji narivne enote vpadata proti severovzhodu in jugozahodu, ponekod pa sta horizontalni.


Kanomeljska vmesna luska

Kanomeljsko vmesno lusko lahko razdelimo na severozahodni in jugovzhodni del, ki se stikata pri
Ljubevèu. Predstavlja najbolj zapleteno narivno enoto na tem ozemlju. Navzdol je omejena z
bazalnim poševnim, navzgor pa s krovnim rezom. Tudi v njej ležijo plasti inverzno in severozahodno
od Idrije vpadajo položno do srednje strmo proti severu in severovzhodu. Zgradbo enote še dodatno
zapletajo manjši narivi znotraj same luske (znaèilno za severozahodni del). Zaradi tega je prišlo do
veèkratne ponovitve enakih paketov inverznih plasti. Debelina skladov doseže tudi 500 metrov,
severozahodno od Idrije pa se giblje med 100 in 250 metri. Najstarejše kamnine so karbonske starosti
(karbonski skrilavi glinavci, nad njim permski groedenski pešèenjak), najmlajši skladi pa pripadajo
zgornjeskitskemu dolomitu. V jugovzhodnem delu luske so vsebovani samo zgornjepaleozojski
skladi, pri èemer prevladuje èrni skrilavi glinavec.


Trnovski pokrov

Trnovski pokrov je veèji od do zdaj opisanih vmesnih lusk in leži nad njimi. Obsega Trnovski gozd,
Banjšèice, del Goriških Brd, Vojskarsko planoto in severovzhodno od Idrijskega preloma velik del
Posavskih gub (Placer, 1981). Ob narivanju pokrova na podlago je nastalo veè manjših lusk. V eni
izmed teh, v Idrijski luski, se nahaja tudi idrijsko rudišèe (Placer, 1973). Luska vsebuje
zgornjepaleozojske in triasne plasti (do vkljuèno nekaj karnija). V Trnovskem pokrovu ležijo plasti
normalno in sežejo od karbona do krede ter eocenskih plasti, ki ležijo nad erozijsko diskordanco v
krednih plasteh. Prevladujoèa smer vpada plasti je jugozahod.

Kljub temu, da Koševniška, Èekovniška in Kanomeljska vmesna luska zavzemajo relativno veliko
površino, je njihova prostornina v primerjavi s Hrušiškim in Trnovskim pokrovom majhna. Ker je tudi
njihov litološki razvoj enak kot v obeh pokrovih, jih obravnavamo kot prehodno narivno cono med
njima (Placer, 1981).


2.3 Poroèilo o terenskih opažanijh

V zaèetku našega dela smo si na terenu ogledali tektonska okna. Tektonsko okno nastane kot
posledica erozije neke poljubne narivne enote (pokrov, luska,..). Pri nastanku tektonskega okna je
erodiran samo del narivne enote. V primeru,da je erodiran pretežen del narivne enote in ostane na
avtohtoni podlagi samo njen ostanek, to imenujemo tektonska narivna krpa. Tektonska okna in krpe
so lahko tudi veèkratne; odvisno od števila ene na drugi ležeèih narivnih enot, ki jih je prizadela
erozija. Kot zanimivost smo si ogledali tudi Divje jezero.


Divje jezero

Divje jezero leži južno od Idrije ob toku Idrijce, s katero ga povezuje nekaj deset metrov dolga reèica
Jezernica. Skupaj z nekaj severneje ležeèimi izvri pri Podroteji predstavlja oddušnik podtalnice izpod
Èrnovrške visokokraške planote. Za razliko od Podrotejskih izvirov, ki so stalni kraški izviri, je Divje
jezero le obèasen bruhalnik. Aktiven postane samo v primeru moènejših padavin, ko so kolièine vode,
ki se zbere v zaledju izvirov, prevelike za normalno izcejanje pri Podroteji. Voda iz izvirov in jezera
se razlikujejo po sestavi in imata tudi razlièno temperaturo. Severno od Podroteje iztekanje vode
prepreèuje neprepustna milonitna cona Zalinega preloma.

Kamninsko podlago jezera tvorijo plasti Hrušiškega pokrova; in sicer zgornjekreden siv rudistni
apnenec ter nad erozijsko diskordanco ležeèe paleocenske in eocenske flišne plasti. Visoke stene, ki
obkrožajo jezerce, pripadajo Koševniški vmesni luski. Sestavljajo jih temno siv bituminozen in
organogen apnenec ter leèe dolomitiziranega apnenca z vložki zrnatega èrnega in temno sivega
dolomita. 


Tektonsko okno Strug

To je enojno tektonsko okno, ki leži južno od Idrije ob toku reke Idrijce in se zaène pri Kobili. V
njem je vidna matièna podlaga, ki jo tudi tu predstavlja Hrušiški pokrov. Tvorijo ga že pri Divjem
jezeru opisane plasti. Paleocensko-eocenske plasti najdemo v obliki apnene breèe z numuliti. Nad temi
plastmi ležeèi spodnjekredni temno sivi bituminozni apnenec že pripada prvi narivni enoti -
Koševniški vmesni luski.


Bevkovo tektonsko okno

Enako kot tektonsko okno Strug, je tudi Bevkovo tektonsko okno enojno. Leži v dolini potoka
Nikova, zahodno od Idrije. Tudi tu tvorijo matièno podlago kamnine Hrušiškega pokrova, narivna
enota pa je Koševniška vmesna luska. Nad eocenskim flišnim laporjem tako ležijo plasti
spodnjekrednega temno sivega bituminoznega apnenca in zgornjekrednega sivega rudistnega
apnenca. Plasti apnenca v luski položno vpadajo proti jugozahodu. Ob potoku je lepo vidna narivna
ploskev, ki je skoraj vodoravna oziroma položno pada proti severovzhodu.


Ostalo

Zadnji dan našega terenskega dela smo opravili daljši ogled narivnih struktur in Idrijske prelomne
cone. Obhod smo zaèeli v Idriji pod Sv. Antonom in nadaljevali v zahodni smeri. Prviè smo se ustavili
pri izdanku dolomita z medplastnimi laporastimi vložki. Pripisali smo ga zgornjemu triasu (blizu
karnija - glavni dolomit). Leži na spodnjekrednih apnencih, kar pomeni, da plasti ležijo inverzno,
nahajamo pa se v Èekovniški vmesni luski.

Le nekaj deset metrov naprej se nahaja milonitna cona. Prelomna ploskev sicer ni neposredno vidna,
vendar moremo iz razpok razbrati njen subvertikalni položaj. Milonitna cona pripada Inzaghijevemu
prelomu, ki seka celotno rudišèe (zmik). Potek preloma lahko zaradi znaèilne morfologije sledimo
po celotni grapi.

Naslednjiè smo se ustavili po približno 100 metrih, ko smo prišli do blokov zdrobljenega dolomita
(glavni dolomit), ki nalega na debelo plastnat nepretrt spodnjekredni apnenec. Apnenec pripada
Koševniški, dolomit pa Èekovniški vmesni luski. Na tem mestu je torej manjše enojno tektonsko okno
(priloga 1a, 1b).

Ob nadaljevanju naše poti smo lahko opazili nenadno spremembo rastja. Ob cesti je rasla preslica v
velikih kolièinah in teren je postal dokaj zamoèvirjen, zato smo takoj pomislili na veèjo prisotnost
vode. V useku ob poti smo našli veè razliènih kamnin - popolnoma pretrte skitske, zgornjepermske,
groedenske kamnine itd. Hitro menjavanj moèno pretrtih kamnin praviloma kaže na prelomno cono.
Glede na velikost prelomne con in zmiènih premikov v njej, se lahko ob prelomu "ujamejo" manjše
ali veèje luske razliènih kamnin, ki so lahko moèno pretrte (priloga 2). Konkretno na tem mestu se
nahajamo na jugozahodnem obrobju Idrijske prelomne cone, ki je tu široka od 400 do 500 metrov.
Horizontalni premiki ob njej znašajo približno 2500 metrov, vertikalni pa se gibljejo med 150 in 180
metri. Pomembno je loèiti med takimi conami in plazovi razliènih vrst, pri katerih najdemo najveè dve
razlièni kamnini.

Naša pot je vodila navkreber preko veè leè s kamninami razliènih starosti, kar je razumljivo, saj smo
bili še vedno v Idrijski prelomni coni. Po krajšem vzponu smo znova dosegli cesto, kjer smo ponovno
zaznali spremembo v rastju in morfologiji. Gozd se je razredèil, relief je postal bolj zaobljen in
položnejši. Tokrat je bil za to odgovoren prehod na šibko porozen anizijski svetlo siv dolomit s
stromatolitnimi vložki, ki normalno leži na permokarbonskih skrilavih glinavcih. Drugaèe povedano -
našli smo stik med Kanomeljsko vmesno lusko (permokarbonski skrilavi glinavec) in Trnovskim
pokrovom (anizijski dolomit) (priloga 3). Sledeè stik pri hoji po cesti, smo kmalu našli nadaljne
dokaze za njegov obstoj. Prvi je bila sprijeta milonitna cona iz anizijskega dolomita, katero smo
opazili le luèaj od cone gline, ki se je pokazala pri svežem izkopu za gradbena dela. V delovni jami
se je kljub vroèemu vremenu nabralo že precej vode. To je prav tako dopustilo sklep, da so kamnine
nad to višino vodoprepustne, v tem primeru anizijski dolomit. Èe temu ne bi bilo tako, bi se voda
izcejala že kje višje na poboèju, po katerem bi morali zato teèi potoèki. Naslednji indikator za obstoj
stika prepustnih in neprepustnih kamnin, se nam je ponudil takoj za naslednjim ovnkom, ko smo
naleteli na vodni izvir. Sklepanje tu poteka enako, kot v prejšnjem primeru.

Po krajšem vzponu po cesti smo ponovno preèkali Idrijsko prelomno cono in kmalu dosegli nov stik.
Tokrat je bil to prehod iz zgornjetriasnega svetlo sivega dolomita v inverzno ležeèe rdeèe permske
pešèenjake oziroma stik Èekovniške in Kanomeljske vmesne luske. Po preèkanju stika je sledil veèji
vzpon na Rejca, pri èemer smo precej èasa hodili po rdeèih groedenskih klastitih (nad njimi leži tudi
nekaj malega karbonskih plasti). Višje v bregu smo spet preèkali nov stik. Po rdeèih groedenskih
klastitih smo prešli najprej v slabo plastnat temno siv zgornjeskitski dolomit, ki se nadaljuje v
zgornjeskitski laporasti apnenec z bioturbacijami. Dolomit in apnenec ležita normalno ter pripadata
Trnovskemu pokrovu. Kontakt Kanomeljska vmesna luska - Trnovski pokrov je nariven.

Na drugi strani hriba smo se prièeli spušèati v dolino. Zdaj smo spet hodili po Kanomeljski vmesni
luski, kar je potrdil tud svetlo siv tankoplastnat spodnjeskitski dolomit, ki smo ga prepoznali v
cestnem useku. Kanomeljske vmesne luske do konca nismo veè zapustili. Poèasi smo se zaèeli
spušèati, vse do struge potoka Nikova. Potok smo preèkali in se na drugem bregu povzpeli na
poboèje Slanic. Slanice so 3 kilometre dolg greben, ki se razteza v smeri vzhod - zahod. Gradijo ga
anizijske, ladinijske in karnijske kamnine. Po krajšem vzponu smo dosegli cesto, ki smo ji sledili proti
vzhodu, dokler se naša pot ni konèala pri planinski koèi.



3. ZAKLJUÈEK

Idrijsko ozemlje je zaradi zapletenosti svoje geološke zgradbe svetovno znano, zato tudi nismo mogli
prièakovati, da bomo v tako kratkem èasu razumeli vsako podrobnost in jo pravilno razlagali. Kljub
temu smo imeli priložnost spoznati doloèene povezave med posameznimi dejavniki (opisani v uvodu),
ki nam na terenu pomagajo spoznati in doloèiti nekatere tektonske strukture.


4. LITERATURA

- Èar, J. & Janež, J. 1995, Geološka zgradba in hidrologija Divjega jezera. Geološki      
     zbornik 10, 15-18, Ljubljana.
- Mlakar, I. 1969,Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija 12, 5-72,    
     Ljubljana.
- Placer, L. 1973, Rekonstrukcija krovne zgradbe idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija   
     16, 317-334, Ljubljana.
- Placer, L. 1981, Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologija 24/1, 27-60,    
     Ljubljana.

Neobjavljeno gradivo:

- zapiski v terenskem dnevniku v dneh 10.-13.6.1996